''pozdravljeni. sem aaron hughes, preprost irec, ki mu največ na svetu pomenijo prijatelji in življenje na sploh. rodil sem se v glavnem mestu irske, dublinu, toda od kadar se spomnim, sem živel v galwayu. nikoli nisem bil tisti tipični prebivalec zelenega otoka, ljubitelj piva in dobre družbe – veliko bolj so mi bili pri srcu dnevi, preživeti s prijatelji, po možnosti v naravi. mnogi bi me zaradi tega imeli za čudaka, in jaz osebno nimam nič proti. enostavno ne menim se za takšne in podobne opise, saj niti eden ne more biti resničen, kajti nihče od teh ljubosumnežev me ne pozna dovolj dobro, da bi lahko z gotovostjo trdil karkoli o meni. poleg tega pa tudi – in kaj, če sem čudak? od vedno sem bil drugačen od vrstnikov, toda prav zaradi tega sem se z nekaterimi odlično ujel. mogoče sem svoje ne-irske gene podedoval po očetu, ki ni bil čisto pravi irec, mogoče pa sem jih nekaj podedoval od obeh …? kdo bi vedel. toda dejstvo je, da me nikoli ne boste našli s kozarcem guinessa v roki, prav tako nisem rdečelas, kot ste verjetno že opazili, pa tudi na domovino nisem preveč navezan. sem bolj umirjen in mogoče bolj realist kot optimist, vendar še vedno nisem zapečkar, kajti skoraj ves čas se potikam kje po mestu ali ob obali, velikokrat z mojimi najbližjimi prijatelji. poleg tega obožujem potovanja; doslej sem bil že v franciji, na finskem in v veliki britaniji, zdaj nazadnje pa sem pripotoval v zda, od kjer sem tudi pripotoval na boro boro, kjer me bo pričakala irska kraljeva družina sheehan, pri kateri imam vlogo mentorja. kamp za plemiče se mi sicer načeloma zdi dobra ideja, čeprav nisem prepričan o njeni učinkovitosti. od nekdaj je modre krvi težko prepričati v karkoli.
če naj povem še kaj o življenju: zgodilo se mi ni nič posebnega. živel sem srečno, moja mati in oče sta še vedno živa in zdrava, moj mlajši brat pa pridno študira (in jaz sem presneto ponosen nanj). bilo je nekaj smrti, večinoma so bili to hišni ljubljenčki, toda vse sem prebolel, edino kar me še vedno grize, je smrt mojega nekdaj najboljšega prijatelja ethana, ki je pri naši priljubljeni adrenalinski ''igri'' (skakanje z visokih klifov) nenatančno določil položaj čeri, tako da se je potem dobesedno raztreščil na njih. sicer pa jaz tako ali tako nisem nekdo, ki bi dolgo časa žaloval za nekom, tudi če je bil moj najboljši prijatelj – stavim, da tudi on ne bi hotel, da zaradi njega padem v depresijo. sem pač bolj sproščen človek, kar mi popolnoma ugaja, kajti veliko lažje shajam, kot pa če bi se neprestano obremenjeval s takšnimi in drugačnimi stvarmi. verjemite.''

inna
about 2 years
fb, mail
you never know what will come... and this is either curse and advantage (: you may know me as monique on dancing in the moonlight.