bila je precej izčrpana od celega, dolgega dne, ko se je morala družiti z vsemi tistimi pocukranimi princeskami in princi. čeljusti so jo bolele od mučnega potvarjanja prijaznega nasmeška, glava pa jo je še vedno bolela od vsega ščebetanja in vzklikanja, ki se je tistega dne razlegalo po otoku. ni ji bilo jasno, zakaj vsa ta pompoznost in cirkus. ne bi bilo vendar veliko lažje in prijetneje, če bi na otok prišli brez velikega pompa? toda to bi bilo treba povedati oznju ali komerkoli že - tistemu ki je to organiziral. seveda pa bi bilo vse zaman, kot vedno. nihče jih ne bi poslušal, poleg tega pa je bila monique bolj kot ne prepričana, da je le ena izmed redkih plemičev, ki jim to ni všeč. tako ali tako so večinoma takšni, ki ljubijo pozornost in bi naredili vse, samo da bi bili glavna atrakcija. ob tem je jezno zavila z očmi in se spomnila, da bi pravzaprav bil že čas, da gre pogledat svojo sobo. vedela je, da ima sostanovalko - baje neko grško plemkinjo, čeprav ni bila prepričana. toda zdelo se ji je, da s tem pač mora enkrat opraviti, kajti nenazadnje bosta v času kampiranja spali skupaj. upala je, da ni ena izmed tistih "barbi" princesk, ki pričakujejo, da bodo dobile vse postreženo na pladnju, kajti če je, potem se ji obeta izredno sovražna in prezirljiva sostanovalka. v nasprotnem primeru bi se lahko potrudila in jo bolje spoznala, tako da bi bili na koncu morda celo še prijateljici... toda le morda.

počasi je končno prispela do sobe številka šest. vanjo je vstopil takoj, kar je pomenilo, da je njena sostanovalka že v njej. po eni strani je bila tega vesela, saj bo tako lahko s tem opravila takoj, po drugi strani pa mogoče malce razočarana, saj si je bolj kot vsega drugega želela le nekaj miru. a z leti se je naučila soočiti se s še hujšimi rečmi, tako da se je enostavno vdala v usodo ter s hodnika vstopila v ogromno spalnico, ki je bila hkrati tudi dnevna soba, iz nje pa so vodila vrata na teraso s pogledom na turkizno morje okoli bore bore.
zaslišala je tih, a jasen glas, ki jo je pozdravil in mirno se je obrnila v smeri, za katero je presodila, da je prava. in res, tam je na postelji sedela lepa, svetlolasa punca, le malo starejša od nje. "pozdravljena tudi ti. persephone menda, ali se motim?" z nekaj truda se je v zadnjem hipu spomnila, kako naj bi ji bilo ime in srčno je upala, da ni česa zamešala, kajti res ni hotela izpasti kot zmedenka. kljub vsemu njenemu čudaštvu pa zmedena vsekakor ni bila, zato tudi ni hotela, da si njena bodoča sostanovalka naredi takšen vtis.
potem si jo je šele začela ogledovati bolj podrobno in opazila je, da ima nekoliko grške poteze, kar jo je pomirilo. in opazila je še nekaj drugega... na prostoru poleg nje sta bili dve tableti, ki sta se ji zdeli nekam sumljivi. pa se ja ne drogira ali kaj podobnega? ali ima kakšno bolezen? je zaskrbljeno pomislila, ter se sumničavo zazrla v dve na videz nedolžni beli tabletki. "kaj pa je tisto?" ni si mogla pomagati - prepričati se je hotela, kaj je na stvari.